Zgodba o Georgeu Ballantineu (1809-1891), ki se je rodil pred 200 leti, sega mnogo dlje v škotsko zgodovino; sega v tradicijo domačega destilarstva in pridelovanja avtentičnega domačega napitka, ki so ga davno imenovali 'voda življenja', v galščini ' uisge beatha'. Ko so vojaki angleškega kralja Henryja Drugega v 12. stoletju okupirali deželo svobodnih škotov, jim je voda življenja zvenela kot 'uishgi' – in skozi čas smo dobili whisky, brez črke e (whiskey je ameriška pijača). Whisky se v angleških pisanih virih prvič pojavi leta 1494, vseskozi pa se pojavlja kot zdravilo in škotski kulturni običaj, ki spremlja človeka od rojstva do smrti. Vsak življenski mejnik je bil označen z whiskyjem; od drobnih, vsakdanjih priložnosti, pa do posebnih, svečanih ali tragičnih trenutkov. Stari angleški oficirji, ki so v srednjem veku in pozneje pričali škotskim pogrebom, so trdili, da so ti bolj veseli od angleških porok!

Nasploh je škotski rod eden najbolj mitoloških v zgodovini svetovnega človeštva. Ko opisujejo svoje narodne običaje iz preteklosti, znajo na primer povedati, da so se svoje dni gorjanci pred bridkimi planinskimi vetrovi in viharji ščitili tako, da so odvili nekaj metrov dolg kilt s svojega telesa ter ga namočili v vodi; zatem so ga ovili okoli svojih teles, nastala ledena ploskev pa jih je ščitila pred bičanjem vetra! Ko so jim Angleži uvedli nepravične davščine na proizvodnjo whiskyja, je ves škotski živelj pričel ilegalno destilirati whisky nekje v škotskih gorovjih in grapah. Tako so se mojstri ustvarjanja škotske legendarne pijače za stoletja izobčili v naravi, od koder so nekoč (in še danes) črpali vse potrebne sestavine za pripravo avtohtonega napitka, pri pitju katerega niso poznali zavor. Njihova merska enota je bila, enako kot angleška, pinta – le da je bila škotska trikrat večja od angleške! Whisky je, ob klanih in tartanu, eden največjih simbolov Škotske.

Dobri dve stoletji ilegalnih destilirnic, ki so ponekod prerastle v trdnjave, spet drugod ostale mobilne, so polne zgodb o ohranjanju lastne svobode, identitete in boja zanjo. Boja, ki je pogosto pokazal duhovito plat Škotov; ko so Angleži – v nizu neuspelih potez, s katerimi so želeli zajeziti neobdavčeno proizvodnjo – pričeli nuditi denarne nagrade za najdene destilirnice ali dele le-teh, so tiste obrabljene Škoti kar sami pripeljali Angležem ter trdili, da so jih našli, nato pa so z nagrado kupili nove. Whisky je okoli leta 1800. postal najpomembejški škotski izdelek, pri tem pa ga je bila polovica prodano na črno.

V teh pivskih navadah, običajih in tradiciji je Škotska dočakala dan, ko je po stoletjih zatiranja whisky ugledal svetlo luč; leta 1822 je angleški kralj George Četrti ob obisku Škotske javno nagnil kozarec whiskyja, ki je bil takrat praktično izobčen. Leto zatem so sledili novi predpisi, ki so normalizirali proizvodno whiskyja in ogromno ljudi je uvidelo priložnost, da legalizirajo svojo proizvodnjo. V nekaj naslednjih letih so se nekoč črne polnilnice osvobodile omejitev in pričel se je poln razcvet whiskyja, ki je iz Škotske najprej prepričal Angleže, nato pa še Evropo in ostanek sveta.

K razcvetu pa je – ob bolj naklonjeni zakonodaji – pripomogla tudi industrijska revolucija, ki je prinesla številne tehnološke inovacije kot nadgradnjo tradicionalnega pridobivanja whiskyja. Potem, ko so nehali oprezati za biriči in so se lahko res posvetili svoji osnovni proizvodni dejavnosti, so kmalu napredovali tehnološki procesi destiliranja whiskyja, s katerimi so lahko povečali obseg dejavnosti. Preobrazba je – skozi dve stoletji – prinesla svojo zgodbo, kateri danes ni videti konca. Današnja industrija ohranja tradicijo skozi nadzor združenja The Keepers of the Quaich, v kateri sedijo vodilni destilatorji whiskyja in vodje klanov velikih škotskih družin, katerih zgodovina sega do začetkov škotskega rodu.

Istega leta, ko je George Četrti vrnil whisky v javno življenje, je takrat trinajstletni George Ballantine na vozu svojega očeta Archibalda iz kmetije v Broughton-Homeu prispel v Edinburgh. George je prišel v veliko mesto na uk poklica k tamkajšnjemu špeceristu, ki je trgoval z vinom in žganimi pijačami. V petletki se je tih, inteligenten mlad možakar dobre olike priučil skrivnosti dobrih izdelkov in dobrih odnosov s kupci, ki jim je zagotavljal kakovostne storitve. Njegov mentor je v priporočilu zapisal, da mu je George služil 'zvesto, vneto in pošteno'.

Pri devetnajstih letih, torej 1827 leta, je postal samostojen trgovec v edinburškem Cowgateu. Mesto je takrat bilo kulturno središče Škotske, v razvetu novih znanstvenih odkritij in zlatega obdobja umetnosti. Zaradi cvetoče ekonomije se je George odločil, da bo svoje tržišče usmeril na dobrostoječo mestno elito in na premožne trgovce. Pravilnost njegove odločitve se je pokazala, ko je štiri leta po samostojnem začetku odprl drugo trgovino, dobro delo in renome pa je dokončno utrdil s širitvijo podjetva v South Bridge, prestižni del Edinburgha. Tam je leta 1836 končno dosegel želeno klientelo, saj je bil le za en ovinek oddaljen od glavne tamkajšnje ulice Princess Street.

1842 leta se je George poročil z Isabello, s katero sta imela sinova Georgea in Archibalda, ki sta pozneje dodatno (raz)širila družinski posel. Tukaj se je pričela razcvet zgodbe o whiskyjih, ki so v svet ponesli priimek ene najznamenitejših škotskih družin kadar koli. V letih zatem je George Ballantines postal prepoznaven in poznan po ponudbi svojih malt whiskyjev, ki so nosili njegov priimek. V takratnem pomanjkanju predpisov, ki bi opredeljevali kakovost in vsebnost whiskyjev, so Ballantineovi whiskyji izstopali zaradi svoje kakovosti ter izkoriščanja tehnoloških inovacij in dognanj industrijske revolucije.

Popularizacija whiskyja na Otoku se je zgodila nepričakovano; francoske vinograde so leta 1858 (in še nekaj let zatem) napadle rastlinske uši in naenkrat ni bilo več viškov vina za proizvodnjo žganja. Angleški vladajoči razred alternative ni iskal dolgo in se je preusmeril v whisky. Leta 1865 je oče prepustil trgovino v Edinburgu najstarejšemu sinu Archibaldu, sam pa je nekaj let zatem odprl večjo prodajalno v Glasgowu, kjer se je osredotočil na trgovino z vinom in žganimi pijačami, med strankami, ki jih je oskrboval, pa je bila tudi britanska kraljeva družina.

V tem času se je George osredotočil na ustvarjanje svojih mešanic, k čemur je pritegnil mlajšega sina Georga jr. ter pod imenom 'George Ballantine and Son Ltd' ter pod tem imenom iz trgovin in skladišč pričel izvažati njihov whisky po svetu. Kot izvedenci za prefinjene whiskyje so na podlagi znanja in izkušenj izboljševali recepte in raziskovali nove dimenzije okusov. Iz teh temeljev kakovosti in pozornosti na podrobnosti je rasel Ballatineov ugled, iz elementov njegovega dela pa je prišlo globje razumevanje whiskyja in odkritja staranja v sodih, v katerih se je prej hranil sherry. Do leta 1881, ko je umrla Isabela, je s pomočjo inovativnosti in domeselnosti Georgea Ballantinea whisky že postal vodilna mednarodna pijača, njegove trgovine in skladišča pa so dragoceno tekočino razpošiljali po vsem svetu.

George je zatem prepustil posel sinovoma, se ponovno poročil in leta 1891 v starosti 82 let mirno odšel s sveta, kateremu je zapustil večno pijačo. Osmrtnica v glavnem edinburghškem časniku je govorila o slovesu, ki ga noben razvoj sodobne trgovine ne more več zatemniti. George Ballantine je ustvaril temelje legende, ki se razvija do današnjih dni. Štiri leta po očetovi smrti je sin Archibald odprl trgovino na prestižni edinburški Princes Street, ki je bila odprta do leta 1938, ko se je Ballantine prenehal ukvarjati s prodajnim delom posla, kraljica Viktorija pa je podjetju dodelila kraljevo priznanje ob obisku mesta. Leta 1937 je družina Ballantine dobila heraldični grb, sredi šestdesetih let minulega stoletja so pričeli svojo širitev v Evropo in leta 1986 je Ballantine's postal največja evropska znamka. Legenda, ki jo je ustvaril George Ballantine, pa nas prežanja tudi leta 2009 in bo navduševala še naprej. Zatorej lahko dvignemo kozarce in voščimo vse najboljše za 200. rojstni dan možakarju, ki je ime Ballantine ustoličil za večne čase...